V petek ob 12:00 sem se odločila, da zaprem FB, e-pošto in ugasnem računalnik.  Zakaj?

Nenaden izjemno močen občutek, da je dovolj, da je preveč, da je to že obsedenost, ne samo navada. V bistvu sem se kar zgrozila sama nad sabo. Kaj počnem, kam to pelje?

Očitno se je že kar nekaj časa nabiralo in nekaj je prelilo čašo čez rob. Se sploh nisem spraševala kaj.

Ugasni vse, odklopi se !  Vsaj do ponedeljka zjutraj !  

Spremljaj svoje občutke, čustva, ki bodo prišla na dan, razpoloženja, s čim se boš zaposlila, kam te bo potegnilo,…?

Najprej sem šla kuhat kosilo. Kakšne pol ure sem kar bezljala od enega opravila do drugega. Umiri se! Zadihaj!

V naslednjih dveh urah sem se parkrat ustavila na pol poti do računalnika in telefona. Kaj pa če…..je prišel mail…..me kdo potrebuje….se je kdo prijavil na sTREsisTREs delavnico,… kaj pa če..?

Ja in kaj če? Kaj boš naredila v petek popoldan? Vse lahko počaka do ponedeljka.  Umiri se, poskrbi zase, skuhaj kosilo, potem pa naprej.

Do večera sem morala kar intenzivno delati na sebi, da sem se umirila. Da sem se posvetila sebi in družini. Pot v Belo krajino je potekala v tišini. V avtu smo se predali vsak svojim mislim. V zraku je bilo čutiti napetost, kot da, če bo kdorkoli kaj rekel, bo nekaj eksplodiralo. Noro! A se mi samo zdi tako, a je res? Prav pazila sem, kaj rečem in kako – s kakšnim tonom. Hitro smo se pobrali spat. Jutri bo nov dan, za vse. A sem samo jaz zoprna? Vsem, a samo sebi? A se “zoprnija” prenaša na druge, kot nahod? Ali pa je danes pač tak dan?

Sobota.

Mir, tišina. Ob sedmih zaprem še okno, da ne slišim zvonjenja pri sv.Ani. Počasi, počasi, res počasi vstanem. Telefon je na polički, računalnik je tako ali tako neuporaben, ni wi-fi ja. Hvala…… Počasi kava, zajtrk.

Odpeljem se v popolnoma drugo zgodbo. Po sadike za nov nasad rakitovca. Umirjena sobota. Klepet z vrtnarjem Lukom. Še njegov nasad sva si ogledala in se pogovorila o “dognanjih” glede gojenja in obrezovanja. Nova znanja in druga dimenzija življenja. Popolnoma druge energije.

Grem nazaj, kjer me čakajo grablje in motika. Juhu!! Danes še kuhajo otroci. Jaz pa celo popoldne, do noči, gonim grablje in motiko. Res sem srečna in hvaležna partnerju, da je priskočil na pomoč. Vmes sva se malo po malo ustavljala, se spogledovala in jamrala drug drugemu. Je naporno, jutri me bodo bolele roke, pa še žulje imam.

Ampak – telefon je ostal na polici. Še na misel mi ni prišlo, da bi ga pogledala. Jeeee!

Ko pade noč in se posedemo po kotih,…. je kaj novega…. pogledat na FB…..  NE, DANES NE! SEM OBLJUBILA SAMA SEBI! NE BOM! In nisem. Sedla sem  na kavč, umirila misli, občutila svoje telo od prstov na nogah, do vrha glave. Za pol ure. Greva raje k prijateljem na obisk. Druženje s prijetnimi in pozitivnimi ljudmi tudi odpravlja stres. Nasmejte se, družite se, sprostite se, pojdite k ljudem, ki bodo veseli vašega obiska, pocrkljajte kakšnega otročka ali domačo žival,….

Nedelja.

Zgodaj spat. Pozno vstat. Dan se začne počasi. Nikamor se ne mudi. Vse kar je bilo potrebno smo že naredili včeraj. Danes čakamo na dež.

Nič več se ne oglaša tisti glasek. Telefon je pozabljen. Vendar pa…. na poti domov pride misel…. kaj bom jutri delala…. sestavi seznam opravkov…. NE. Danes ne! Če je vse čakalo do nedelje zvečer, bo tudi do ponedeljka zjutraj.

Kako smo “naštelani”? Pravzaprav grem v službo v nedeljo zvečer, ko začnem razmišljat o tem, kaj me čaka v ponedeljek. A je vredno? NI! TAKOJ NEHAJ!  Takoj preklopi misli nazaj na OFF. Pokliči občutek hvaležnosti za tak vikend.

Hvaležna sem, da imam družino. Da lahko zamenjam okolje in se fokusiram na to, kam bom udarila z motiko in kako bom pograbila njivo. Da zvečer pokurimo odpadke in vsi stojimo “ob tabornem ognju”. V tišini, ki je prijetna in umirjena. Ko se brez besed primemo za roke ali objamemo. Hvaležna, da imamo komunikacijo brez besed.  Hvaležna, da sem še sposobna “odklopit”.

Ponedeljek.

Kaj se je zgodilo zaradi odklopa računalnika, FB, e-pošte za dva dni in pol ? Prav nič dramatičnega. Še svet se ni začel vrtet v drugo smer. In s Češke še danes niso odgovorili na mail. In nobene nove prijave na delavnico ni. Nihče me ni nujno rabil.

Sem pa jaz NUJNO rabila tale ODKLOP. In vsaka slaba vest ali sram je nepotreben.

Probajte še vi, prav osvežujoče je!