Če telo sledi umu, ali potem tudi um sledi telesu? Podobno vprašanju o kuri in jajcu. Kaj je prej? Um ali telo? Če pa sta neločljivo povezana, um in telo namreč.
Telo sledi umu.
Dokazano z mnogimi teorijami in praksami. Kar misliš, to si. O čemer razmišljaš, to privlačiš.
»Če misliš, da zmoreš, imaš prav. Tudi če misliš, da ne zmoreš, imaš prav.«
Hitro lahko naredite preprost preizkus. V stoječem položaju odročite roke in zasukajte telo v eno smer, kolikor daleč zmorete. Poglejte dlan ene roke in si zapomnite točko, do kam je dlan segla. Potem stojte z rokami ob telesu, obrnjeni naravnost, zaprite oči in si predstavljajte, da ste spet zasukali telo in je odročena dlan segla še kakšne pol metra bolj v levo (ali desno, odvisno v katero smer se zasukate v svoji predstavi). To si samo predstavljate. Vizualizirate še močnejši obrat. Predstavljate si jasno in močno, kolikor morete.
Sedaj odprite oči, odročite roke in se zasukajte. Kako daleč v levo, ali desno ste se sedaj lahko zasukali? Prav do točke, ki ste jo vizualizirali? Mogoče malenkost manj, ampak bistveno dalj, kot v prvem poskusu.
Torej, telo sledi temu, kar se dogaja v našem umu!
Telesna govorica in drža je povsem drugačna, če smo žalostni, jezni, vznemirjeni,.. ali če smo veseli, srečni, razigrani,… Ali opazite in prepoznate razliko?
Ko smo veseli, srečni, samozavestni, je drža telesa pokončna, na obrazu se nam riše nasmešek. Takrat tudi ton glasu ne more biti jezen ali žalosten. Ne gre.
Enako, oziroma nasprotno. Ko smo jezni, vznemirjeni žalostni, je telo sključeno, ramena so povešena, celo telo je nekako zategnjeno, v krču. Tokrat ton glasu ne more biti vesel, nežen ali ljubeč. Ne gre.
Kar se dogaja v naši glavi, se odraža tudi na drži telesa. Jasno se opazi. Vsi lahko vidijo.
Um sledi telesu.
Če sta um in telo neločljivo povezana, MORA veljati tudi obratno. Mora delovati tudi v nasprotno smer! Naše telo je sproščeno, mišice so mehke in prožne. Nismo zategnjeni in zakrčeni. Na obrazu se nam riše nasmeh. Vse se nam zdi možno in vse izvedljivo. Ni problema, če nas kdo užali. Zaradi dogodkov, predmetov ali ljudi se bistveno manj vznemirimo. Če pa se že, se bistveno hitreje spet vrnemo v stanje mirnosti in sproščenosti.
Kaj narediti?
Stres v našem življenju je in bo. Tega pač ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo naš odziv. Lahko poskrbimo za to, da bo najprej naše telo sproščeno. Spremljamo kaj se dogaja v telesu. Vsakič ko se zalotimo in opazimo, da naš um spet zahaja v negativni cikel razmišljanja, obrnimo pozornost v telo. Preverimo kje v telesu smo spet zakrčeni in vsaj poskusimo ta del telesa sprostiti.
Najlažje tako, da opazimo, smo ljubeče pozorni in dihamo skozi napetost. Hkrati zavestno sproščamo ta del telesa. Gre. Počasi sicer, ampak gre. Na začetku vedno znova in znova. Včasih imamo občutek, da ne delamo nič drugega, kot sproščamo zakrčitve. Nič hudega. Vztrajajmo.
Čez čas, teden ali dva, mesec,.. opazimo da to naredimo povsem naravno, podzavestno. Zelo hitro opazimo napetost in jo takoj sprostimo. In to samo z dihanjem.
Kaj še lahko naredimo?
Gremo na sprehod, kvačkamo, štrikamo, beremo, delamo jogo,… karkoli nas veseli.
Ali pa se TREsemo.
S tehniko TRE TM lahko načrtno, zavestno in nežno sprostimo telo. Dovolimo organizmu, da samo, na svoj lasten način oddaja napetosti in zakrčitve. Kakšno olajšanje. Prav občutimo, kako se otresemo bremena.
In kakšen je rezultat ?
Enostavno se znamo hitro pomiriti. Opazimo (največkrat celo prej opazijo drugi), da se ne vznemirjamo več tako močno. Prizanesljivi smo do sebe in drugih. Bolj ljubeči. Več si upamo. Bolj mehko se soočamo z življenjem.
Pa recite, če to ni vredno! Je, vedno bolj! Začnemo pri sebi in počasi, postopoma prevzemamo odgovornost zase in za svoje odzive.
Srečno in vse dobro pri vsem, karkoli že počnete zase!